Chicago at Carnegie Hall je prvi album v živo, skupno pa četrti album chichaškerock zasedbe Chicago. Izšel je leta 1971 kot četvorni album pri založbi Columbia Records, kasneje pa je bil nekaj časa na voljo tudi v obliki dveh dvojnih setov. Kvadrafonični miks albuma je bil zaželen, vendar nikoli izveden, verjetno ker je skupina najprej zavračala izdajo albuma. To je edini album skupine od prvih desetih albumov, ki ni bil izdan v kvadrafoničnem miksu v nobenem formatu.
Album je dosegel 3. mesto lestvice Billboard 200. Dva tedna po izdaji je s strani RIAA prejel album zlati certifikat, leta 1986 pa platinastega.[3]
Med promocijsko turnejo Chicago III, je skupina en teden aprila 1971 koncertirala v Carnegie Hall in posnela vse svoje tamkajšnje koncerte. Rezultat je bil četvorni album skupine, znan tudi pod imenom Chicago IV. Walter Parazaider je pisatelju Williamu Jamesu Ruhlmannu dejal, da je bil glavni razlog zaradi katerega je nastal album v živo Carnegie Hall, da so Chicago bili prva rock skupina, ki je za cel teden razprodala Carnegie Hall.[4]
Pri založbi so bili zelo skeptični glede izdaje četvornega albuma, zato so, podobno kot pri albumu Chicago Transit Authority zmanjšali avtorske honorarje. Skupina je izdala album oktobra z mešanimi reakcijami. Album se je sicer dobro prodajal in v ZDA dosegel 3. mesto Billboard 200[5] (v Združenem kraljestvu se ni uvrstil na lestvico),[6] vendar so kritiki ocenili album kot predolg in celo popustljiv z vključitvijo uglaševanj.
Glede albuma so člani skupine ostali na različnih bregovih. Robert Lamm in Walter Parazaider sta Ruhlmannu zagovarjala album, James Pankow in Peter Cetera pa nista bila navdušena nad rezultatom.[4] Pankow je Ruhlmannu dejal: »Sovražim ga. ... Akustika v Carnegie Hall ni bila nikoli mišljena za ozvočeno glasbo, ...zvok ozvočenih trobil zveni kot kazoo.«[4][7]Lee Loughnane je dejal, da čeprav misli, da je album dober, je veliko stvari, ki mu niso bile všeč in je menil, da album ne bi smel biti izdan.[8]
V priznanje rekorda razprodanosti Carnegie Hall, je skupina prejela nagrado Billboard 1972 Trendsetter.[9] Kljub slabi kvaliteti, je album, po podatkih Williama Jamesa Ruhlmanna, postal "verjetno" najbolje prodajan set rock izvajalca, vse do izdaje seta Live/1975-85, ki ga je leta 1986 izdala skupina Bruce Springsteen & The E-Street Band.[4]
Leta 2005 je bil album remasteriziran in je ponovno izšel na treh zgoščenkah pri založbi Rhino Records s precej izboljšano kvaliteto zvoka in dodatno zgoščenko osmih alternativnih skladb, ki niso prvotno izšle ter s skoraj vsemi originalnimi posterji.
Originalna LP izdaja seta je vsebovala dva velika posterja skupine, poster zunanjosti dvorane Carnegie Hall in knjižico, ki je vsebovala fotografije članov skupine med koncertom in spored ameriške turneje 1971.[10] Uradna spletna stran skupine je naslovnico albuma opisala kot »belo ploščico«.[1]