Pojdi na vsebino

Ferman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Fermana Mehmeda II. in Bajazida II., ki sta shranjena v cerkvi Svete Marije Mongolov v Istanbulu

Ferman (turško ferman iz perzijskega فرمان, farmân, kar pomeni odločba ali ukaz) je uredba, odločba, pooblastilo ali uradno dovoljenje suverena (vladarja) v nekaterih islamskih državah, na primer v Osmanskem cesarstvu, Mogulskem imperiju in Iranu med vladanjem šaha Mohameda Reze Pahlavija. Fermane je podpisoval vladar sam ali njegov minister.

Fermani v Osmanskem cesarstvu

[uredi | uredi kodo]

V Osmanskem cesarstvu je sultanova oblast izvirala iz njegove vloge čuvaja Šerijata (turško: Şeriat ), verskih zakonov, ki temeljijo na Božji besedi. Šerijat seveda ni pokrival vseh aspektov osmanskega socialnega in političnega življenja, zato je odnose, status, dolžnosti in celo oblačila aristokracije in podložnikov urejal sultan s fermani. Fermani so se zbirali v kanunih, ki so bili nekakšni zakoniki.

Vsebina fermanov je bila raznovrstna. Sultan Murat I. (13591389) je na primer z enim od svojih fermanov priznal položaje, ki jih je podelil njegov oče Orhan I. (1326-1359). Samostanom je dovolil obdržati vse premoženje, ki so ga imeli med vladanjem njegovega očeta, in ukazal, da jih nihče ne sme preganjati ali si prilastiti njihove zemlje. Ferman hrani samostan sv. Pavla.

V fermanu sultana Mehmeda IV. (1648-1687) so menihi z Atosa poročali, da so državni pobiralci davkov prišli kasneje, kot bi morali, in zahtevali več denarja, kot je bilo določeno. Menihi so tudi trdili, da je zahteva po dodatni dobavi hrane nezakonita.

Zgodovinsko pomembni fermani

[uredi | uredi kodo]