Pojdi na vsebino

Galateja (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Galateja
Luna Galateja kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Posnetek lune kaže njeno izredno podolgovato obliko .
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritjajulij, 1989
Oznake
Neptun VI,
S/1989 N 4
Značilnosti tira[2]
Epoha: 18. avgust 1989
Periapsida61.953 km
Apoapsida61.953 km
Srednji polmer orbite
61.953 ± 1 km
Izsrednost0,00004 ± 0,00009
0,42874431 ± 0,00000001 dni
Naklon tira0,052 ± 0,011° (na Neptunov ekvator)
0,06° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
ObkrožaNeptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti204×184×144 km[3]
Masa2,12 ± 0,08 ×1018 kg (izračunano iz ocenjene gostote) [4]
Srednja gostota
0,75 ± 0,1g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo0,08 [3]
Temperatura~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak
(ni atmosfere)

Galateja (starogrško starogrško Γαλάτεια:: Galáteja) je Neptunov četrti notranji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje

[uredi | uredi kodo]

Luno Galatejo je odkril Stephen P. Synnott in skupina Voyager imaging Team julija leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 4.[5] Odkritje je bilo objavljeno 2. avgusta. Ime je dobila 16. septembra 1991 [6] po nereidi Galateji iz grške mitologije [6].

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]

Luna Galateja ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spreminjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[7]
Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.
Galateja je pastirski satelit za Adamsov obroč, ki je okoli 1000 km zunaj njene tirnice. Orbitalna resonanca obroča z luno Galatejo v razmerju 42 : 43 je verjetno vzrok za nastanek loka v obroču.[8] Masa lune Galateje je bila ocenjena na osnovi motenj, ki jih povzroča v obroču[4].

Opombe in reference

[uredi | uredi kodo]
  1. Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
  3. 3,0 3,1 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
  4. 4,0 4,1 C.C. Porco (1991). »An Explanation for Neptune's Ring Arcs« (PDF). Science. 253: 995.
  5. discovery IAUC circular
  6. 6,0 6,1 »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
  7. D. Banfield and N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.
  8. F. Namouni and C. Porco (2002). »The confinement of Neptune's ring arcs by the moon Galatea«. nature. 417: 45.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]