Pojdi na vsebino

Magdeburške pravice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Krakovski lokacijski privilegij, napisan v latinščini (1257).
Fragment »Privilegija Mestu Polocku na Magdeburške pravice« (Привиле Месту Полоцкому на право Магдебоское«) (1498).
Stara Magdeburška mestna hiša, 2012

Magdeburške pravice (nemško Magdeburger Recht) ali Magdeburški zakon je bil seznam mestnih privilegijev, ki ga je objavil svetorimski cesar Oton I. (936–973), in je temeljil na Flandrijskem zakonu.[1] Urejal je samoupravne pravice v mestih in vaseh, ki jih je podelil lokalni vladar. Zakon, ki je dobil ime po nemškem mestu Magdeburg, je bil morda najpomembnejši sklop srednjeveških zakonov v srednji Evropi.[2] Pravice so postale osnova za nemške mestne zakone, ki so se v več stoletjih razvili v Svetem rimskem cesarstvu.[2] Magdeburške pravice so sprejeli in prilagodili številni monarhi, vključno z vladarji Češke, Ogrske, Poljske in Litve. Postale so mejnik v urbanizaciji regij, ki je spodbudil razvoj na tisoče vasi in mest.[1]

Določbe

[uredi | uredi kodo]

Magdeburg je bil kot član Hanzeatske lige eno najpomembnejših trgovskih mest, ki je trgovalo z Nizozemskimi in baltskimi deželami, na primer z Braunschweigom. Kot večina srednjeveških mestnih zakonov so bile tudi Magdeburške pravice namenjene predvsem urejanju trgovanja v korist lokalnih trgovcev in obrtnikov, ki so predstavljali najpomembnejši del prebivalstva mnogih takih mest. Tuji trgovci, ki so prihajali v mesto, niso smeli trgovati sami, temveč so morali blago, ki so ga prinesli v mesto, prodati lokalnim trgovcem, če ga je kdo želel kupiti.

V teh mestih so bili včasih tekmeci Judje in Nemci. Judje so živeli pod privilegiji, o katerih so se skrbno pogajali s kraljem ali cesarjem, in niso bili podvrženi mestni jurisdikciji. Ti privilegiji so jim zagotavljali, da so lahko ohranili svojo avtonomijo, živeli po svojih zakonih in bili neposredno podvrženi kraljevi jurisdikciji v zadevah, ki so zadevale Jude in kristjane. Ena od določb, odobrenih Judom, je bila, da Juda ni mogoče prisiliti, da bi bil informator (nemško Gewährsmann), kar pomeni, da je imel pravico ohraniti zaupnost, kako je pridobil predmete v svoji posesti. Jud s to pravico je lahko prostovoljno razkril, kdo mu je predmet podaril, prodal ali posodil, vendar ga je bilo nezakonito prisiliti, da to pove. Druge določbe, ki so se pogosto omenjale, so bile dovoljenje za prodajo mesa kristjanom ali zaposlovanje krščanskih služabnikov. Vsaj nekateri sodobni opazovalci so imeli vzporedno infrastrukturo Judov in kristjanov za pomembno. V srednjeveški poljski politiki razvoja kraljevih mest so bili tako nemški trgovci kot Judje povabljeni, da se naselijo v poljskih mestih.

Razširjenost Magdeburških pravic

[uredi | uredi kodo]
Spomenik Magdeburškim pravicam v Kijevu
Spomenik prejemu Magdeburških pravic. 200-letnica mesteca Veiviržėnai v Litvi.
Spomenik Magdeburškim pravicam v Tetijivu, Ukrajina.

Magdeburške pravice so spadale med najnaprednejše v tistem času in bile v 12. in 13. toletju podeljene več kot sto mestom v srednji Evropi izven Nemčije, vključno s Schleswigom, Češko, Poljsko, Belorusijo,[3] Ukrajino, Pomorjanskim, Veliko litovsko kneževino (po pokristjanjevanju Litve) in verjetno Moldavijo. V teh deželah so bile pravice znane večinoma kot nemško ali tevtonsko pravo. Ker je lokalno sodišče v Magdeburgu postalo tudi višje sodišče za ta mesta, je Magdeburg skupaj z Lübeckom skozi stoletja praktično določal pravo severne Nemčije, Poljske in Litve, saj je bil srce najpomembnejše »družine« mestnih zakonov. Ta vloga mu je pripadala, dokler niso bili stari germanski zakoni pod vplivom Cesarskega zborničnega sodišča (Reichskammergericht) med cesarsko reformo leta 1495 uspešno nadomeščeni z rimskim pravom.

Implementacija po Evropi

[uredi | uredi kodo]

Magdeburške pravice, uveljavljene na Poljskem, so se razlikovale od prvotne nemške oblike.[4] Kombinirale so se z nizom poljskih civilnih in kazenskih zakonov ter prilagodile tako, da so vključevale urbanistično načrtovanje, priljubljeno v zahodni Evropi, ki je temeljilo bolj ali manj na starorimskem modelu. Poljski lastniki zemljišč so po vsej državi uporabljali lokacijski privilegij, znan kot »naselje z nemškim pravom«, običajno brez nemških naseljencev. Podeželski ljudje, ki pogosto niso poznali dejanskega nemškega besedila, so v zasebnih odnosih izvajali staro običajno poljsko pravo.[4]

Pomembna poljska, litovska in današnja beloruska in ukrajinska mesta, ki so bila upravljana na podlagi lokacijskega privilegija, znanega kot »naselje z nemškim pravom« in so ga izdali zemljiški gospodje Poljske in Velike kneževine Litve (od 16. do 18. stoletja zemljiški gospodje Poljsko-litovske skupne države), so vključevala Biecz, Frysztak, Sandomierz, Krakov, Kurów, Minsk, Polock, Poznanj, Ropczyce, Lodž, Vroclav, Złotoryja, Vilna, Trakai, Kaunas, Hrodna, Kijev, Lvov, Črnovice, Brody, Lutsk, Volodymyr, Sanok, Sniatyn, Nizhyn in več sto drugih. Ščečin takrat ni bil del Poljske in je dobil mestne pravice od pomorjanskih gospodov. Prednosti niso bile samo gospodarske, ampak tudi politične. Člani plemiških družin so se lahko večinoma neizpodbijano vključili v mestni patricijat.[4]

V srednjeveškem Ogrskem kraljestvu sta bili prvi mesti, ki sta prejeli Magdeburške pravice Goldberg (leta 1211) in Székesfehérvár (1237). Sledili so mu Trnava (1238), Nitra (1248), Levoča (1271) in Žilina (1369). Mesta, vključno z Bardejovom, Budimom, Bratislavo in Košicami, so namesto Magdeburških pravic sprejela južnonemške Nürnberške mestne pravice.

Seznam mest

[uredi | uredi kodo]

Kronologija pridobitve Magdeburških pravic s strani mest Velike litovske kneževine (predvsem ozemlja sodobne Belorusije, Litve in Ukrajine) in Kraljevine Madžarske (mesto Mukačevo) je naslednja:

mesto sodobna
država
leto pridobitve
Magdeburških pravic
14. stoletje
Vladimir Zastava Ukrajine Ukrajina 1324 (še v sestavi Gališko-volinske kneževine)
Lvov 1356
Sudova Višnja 1368
Kamjanec-Podilski 1374
Belz 1377, v sestavi Kraljevine Ogrska
Vilna Zastava Litve Litva 1387
Terebovlja Zastava Ukrajine Ukrajina 1389
Gorodok
Brest Zastava Belorusije Belorusija 1390
Grodno 1391 – nepopolno, 1496 – popolno
Židačiv Zastava Ukrajine Ukrajina 1393
15. stoletje
Kolomija Zastava Ukrajine Ukrajina 1405
Kovno Zastava Litve Litva 1408
Busk Zastava Ukrajine Ukrajina 1411
Sokal 1424
Letičiv 1429
Kremenec 1431
Strij
Luck 1432
Suraż  Poljska 1440
Sluck Zastava Belorusije Belorusija 1441
Trakai[5] Zastava Litve Litva 1444
Žitomir Zastava Ukrajine Ukrajina
Mukačevo 1445
Smotrič 1448
Tolmač
Hmilnik
Jarmolinci 1455
Drogobič 1460, leta 1506 potrdil poljski kralj
Ugniv 1462
Bibrka 1469
Črnovice 1488
Rivne 1492
Brańsk  Poljska 1493
Visokaje Zastava Belorusije Belorusija 1494
Kijev Zastava Ukrajine Ukrajina 1494–1497
Bielsk Podlaski  Poljska 1495
Polock Zastava Belorusije Belorusija 1498
Drohiczyn  Poljska
Minsk Zastava Belorusije Belorusija 1499
Braslau 1500
16. stoletje
Mielnik  Poljska 1501
Vavkavisk Zastava Belorusije Belorusija 1503
Kamenec
Rečica 1511
Navagrudak
Milejczyce  Poljska 1516
Kovel Zastava Ukrajine Ukrajina 1518
Porazava Zastava Belorusije Belorusija 1523
Hiriv Zastava Ukrajine Ukrajina 1528
Narew  Poljska 1529
Mirgorod Zastava Ukrajine Ukrajina 1530
Slonim Zastava Belorusije Belorusija 1531
Čortkiv Zastava Ukrajine Ukrajina 1533
Pidgajci 1539
Ljubomlj 1541
Sinjava 1543
Starij Sambir 1553
Motal Zastava Belorusije Belorusija 1555
Čornij Gorodok Zastava Ukrajine Ukrajina 1556
Kreva Zastava Belorusije Belorusija 1559 (?)
Gomelj 1560
Augustów  Poljska 1561, Mogiljov – male pravice
Mogiljov Zastava Belorusije Belorusija
Barisav 1563
Živarno Zastava Ukrajine Ukrajina
Dobromilj 1566
Ašmjani Zastava Belorusije Belorusija
Janušpilj Zastava Ukrajine Ukrajina 1569
Javoriv
Merkinė Zastava Litve Litva
Piszczac  Poljska
Krynki
Dzisna Zastava Belorusije Belorusija
Radaškoviči
Suraž 1570
Lojev 1576
Mazir 1577, Mogiljov – velike pravice
Mogiljov
Ula
Litin Zastava Ukrajine Ukrajina 1578
Garadnaja Zastava Belorusije Belorusija 1579
Alytus Zastava Litve Litva 1581
Pinsk Zastava Belorusije Belorusija
Dinaburg Latvijaska zastava Latvija 1582
Jezjarišča Zastava Belorusije Belorusija 1583
Ljahivci Zastava Ukrajine Ukrajina 1583
Izjaslav 1583, obnovljeno leta 1754
Brodi 1584
Korsun 1585
Veliž  Rusija
Njasviž Zastava Belorusije Belorusija 1586
Šargorod Zastava Ukrajine Ukrajina 1588
Pružani Zastava Belorusije Belorusija
Bila Cerkva Zastava Ukrajine Ukrajina 1589
Biržai Zastava Litve Litva
Kobrin Zastava Belorusije Belorusija 1589 in do leta 1766
Korostenj Zastava Ukrajine Ukrajina 1589
Pružani Zastava Belorusije Belorusija
Garadzec
Lida 1590
Ljubča
Lubni Zastava Ukrajine Ukrajina 1591
Mošni 1592
Čigirin
Dunajivci
Pirjatin
Medžibiž 1593
Borispolj 1596
Vitebsk Zastava Belorusije Belorusija 1597, leta 1623 odvzete pravice
Kolki Zastava Ukrajine Ukrajina 1598
Skalat 1600
17. stoletje
Salnicja Zastava Ukrajine Ukrajina 1601
Fastiv Zastava Ukrajine Ukrajina 1601
Žovkva Zastava Ukrajine Ukrajina 1603
Vinniki Zastava Ukrajine Ukrajina 1603
Tetijiv Zastava Ukrajine Ukrajina 1606
Prienai Zastava Litve Litva 1609
Smolensk  Rusija 1611
Gorki Zastava Belorusije Belorusija 1613
Žirovici Zastava Belorusije Belorusija 1613
Гостомель Zastava Ukrajine Ukrajina 1614
Сквира Zastava Ukrajine Ukrajina 1616
Шепетовка Zastava Ukrajine Ukrajina 1619
Богуслав Zastava Ukrajine Ukrajina 1620
Стародуб  Rusija 1620
Новгород-Северский Zastava Ukrajine Ukrajina 1620
Медвин Zastava Ukrajine Ukrajina 1620
Друя Zastava Belorusije Belorusija 1620
Орша Zastava Belorusije Belorusija 1620
Лысянка Zastava Ukrajine Ukrajina 1622
Перемышляны Zastava Ukrajine Ukrajina 1623
Černigov Zastava Ukrajine Ukrajina 1623
Себеж  Rusija 1623
Невель  Rusija 1623
Рославль  Rusija 1623
Белый  Rusija 1625
Красный  Rusija 1625
Дорогобуж  Rusija 1625, leta 1634 odvzete pravice
Стародуб  Rusija 1625
Нежин Zastava Ukrajine Ukrajina 1625
Мглин  Rusija 1626
Кричев Zastava Belorusije Belorusija 1633
Логишин Zastava Belorusije Belorusija 1633
Славута Zastava Ukrajine Ukrajina 1633
Мстиславль Zastava Belorusije Belorusija 1634
Бешенковичи Zastava Belorusije Belorusija 1634 – delno
Толочин Zastava Belorusije Belorusija 1634
Чаусы Zastava Belorusije Belorusija 1634
Ружаны Zastava Belorusije Belorusija 1637
Острино Zastava Belorusije Belorusija 1641
Сатанов Zastava Ukrajine Ukrajina 1641
Чериков Zastava Belorusije Belorusija 1641
Дивин Zastava Belorusije Belorusija 1642, omejene pravice
Казимир Zastava Belorusije Belorusija 1643
Орля  Poljska 1643
Глухов Zastava Ukrajine Ukrajina 1644
Малеч Zastava Belorusije Belorusija 1645
Žirovici Zastava Belorusije Belorusija 1652
Копыль Zastava Belorusije Belorusija 1652
Клецк Zastava Belorusije Belorusija 1652
Заблудов  Poljska 1654
Батурин Zastava Ukrajine Ukrajina 1654
Козелец Zastava Ukrajine Ukrajina 1656
Станиславов Zastava Ukrajine Ukrajina 1662
Остёр Zastava Ukrajine Ukrajina 1662
Погар  Rusija 1666
Гомель Zastava Belorusije Belorusija 1670
18. stoletje
Столбцы Zastava Belorusije Belorusija 1729
Турка Zastava Ukrajine Ukrajina 1730
Ильинцы Zastava Ukrajine Ukrajina 1757
Ушачи Zastava Belorusije Belorusija 1758
Турийск Украина 1759
Бобр Zastava Belorusije Belorusija 1762
Шклов
Бобруйск 1764
Печенежин Zastava Ukrajine Ukrajina 1766
Залещики
Мельница 1767
Смела 1773
Вабальнинкас Zastava Litve Litva 1775
Балта Zastava Ukrajine Ukrajina 1776
Почаев 1778
Томашгород
Коростышев 1779
Прилуки 1783
Городня 1785
Рожнятов
Тульчин 1787
Тараща 1791
Тельши Zastava Litve Litva
Плунге 1792
Арёгала
Ugar Zastava Belorusije Belorusija
Чемеровцы Zastava Ukrajine Ukrajina 1797

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Jean W. Sedlar (1994). Law and Justice. East Central Europe in the Middle Ages, 1000–1500. University of Washington Press. str. 328. ISBN 0295972904. Pridobljeno 23. oktobra 2012.
  2. 2,0 2,1 Peter Stearns. »Magdeburg Law 1261: Northern Germany«. World History in Documents: A Comparative Reader. New York University Press, 1998. Pridobljeno 28. februarja 2014.
  3. »Magdeburg Rights granted to Minsk 510 years ago«. Belteleradiocompany. 29. julij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. junija 2011.
  4. 4,0 4,1 4,2 Oskar Halecki; W: F. Reddaway; J. H. Penson. The Law of Magdeburg used in Poland. The Cambridge History of Poland. CUP (Cambridge University Press) Archive. str. 133–136. ISBN 1001288025. Pridobljeno 23. oktobra 2012.
  5. Arlou (2012), str. 114.