Pojdi na vsebino

Maravirok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Maravirok
Klinični podatki
Licenčni podatki
Nosečnostna
kategorija
  • ZDA: B (raziskave na živalih niso dokazale škodljivosti)
Način uporabeperoralno
Oznaka ATC
Pravni status
Pravni status
  • UK: Rp (Le na recept)
  • ZDA: le na recept
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost23 %[1]
Presnovajetrna
Razpolovni čas16 ur[2]
Identifikatorji
  • 4,4-difluoro-N-{(1S)-3-[3-(3-izopropil- 5-metil-4H-1,2,4-triazol-4-il)- 8-azabiciklo[3.2.1]okt-8-il]-1- fenilpropil}cikloheksankarboksamid
Številka CAS
PubChem CID
IUPHAR/BPS
ChemSpider
UNII
CompTox Dashboard (EPA)
ECHA InfoCard100.124.927 Uredite to na Wikipodatkih
Kemični in fizikalni podatki
FormulaC29H41F2N5O
Mol. masa513,666 g/mol
3D model (JSmol)
  • FC5(F)CCC(C(=O)N[C@H](c1ccccc1)CCN2[C@H]4CC[C@@H]2CC(n3c(nnc3C(C)C)C)C4)CC5
  • InChI=1S/C29H41F2N5O/c1-19(2)27-34-33-20(3)36(27)25-17-23-9-10-24(18-25)35(23)16-13-26(21-7-5-4-6-8-21)32-28(37)22-11-14-29(30,31)15-12-22/h4-8,19,22-26H,9-18H2,1-3H3,(H,32,37)/t23-,24+,25?,26-/m0/s1
  • Key:GSNHKUDZZFZSJB-HLMSNRGBSA-N

Maravirok (pod zaščitenim imenom Celsentri, v ZDA Selzentry) je protivirusno zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje okužbe z virusom HIV.

Mehanizem delovanja

[uredi | uredi kodo]

Maravirok je sodi v skupino protivirusnih zdravil, imenovano zaviralci vstopa. Veže se na beljakovinski receptor CCR5, ki se nahaja na površini celic v telesu, ki je okuženo s HIV. Virus HIV se pripne na to beljakovino, da lahko vstopi v celico. Z vezavo maraviroka na receptor CCR5 se virus ne more pripeti na celico in posledično se prepreči tudi njegov vstop v človeške celice, imenovane makrofagi.[3][4] Vendar beljakovina CCR5 ni edini pripenjalni receptor za vse tipe virusa HIV. Nekateri virusi se vežejo na drugo beljakovino, imenovano CXCR4, nekateri se pa lahko pripnejo na obe. Maravirok je učinkovit le tedaj, ko je bolnik okužen z virusom, ki nima sposobnosti vezave na CXCR4. Zato je pred uporabo zdravila maravirok treba opraviti test za ugotavljanje tropizma virusa HIV.[5]


Razvoj in pridobitev dovoljenja

[uredi | uredi kodo]

Maravirok je razvilo farmacevtsko podjetje Pfizer v svojih laboratorijih v Veliki Britaniji. Ameriški Urad za prehrano in zdravila je izdal dovoljenje za promet z zdravilom 6. avgusta 2007, in sicer za zdravljenje bolnikov, ki so pred tem prejemali že druga zdravila.[6]

Evropska komisija je dovoljenje za promet z zdravilom CELSENTRI, veljavno po vsej Evropski uniji, odobrila družbi Pfizer Limited 18. septembra 2007.[4]

Učinkovitost

[uredi | uredi kodo]

Dve randomizirani, s placebom nadzorovani klinični raziskavi, imenovani MOTIVATE 1 in 2, sta primerjali 209 bolnikov z optimalnim zdravljenjem ter dodanim placebom, 426 bolnikov z optimalnim zdravljenjem in dodatkom 150 mg maraviroka enkrat dnevno ter 414 bolnikov z optimalnim zdravljenjem in dodatkom 150 mg maraviroka dvakrat dnevno. Po 48 tednih je pri 55 % bolnikov, ki so prejemali maravirok enkrat dnevno, ter pri 60 % bolnikov, ki so prejemali maravirok dvakrat dnevno, virusno breme padlo na vrednost, nižjo od 400 kopij/mL. V skupini s placebom je to vrednost virusnega bremena doseglo 23 % bolnikov. Nadalje je pri skupini, ki je prejemala maravirok enkrat dnevno, število celic CD4 naraslo povprečno za 110 celic/µL, pri skupini z dajanjem dvakrat na dan za 106 celic/µL in pri skupini s placebom za 56 celic/µL.[7][8][9]

Varnost

[uredi | uredi kodo]

Raziskava MOTIVATE ni pokazala klinično pomembnih razlik med skupino, ki je prejemala maravirok, in skupino s placebom. Vendar se strokovnjaki sprašujejo o dolgoročnih neželenih učinkih pri zaviranju receptorja CCR5, saj še vloga tega receptorja v zdravem organizmu ni povsem pojasnjena.[7]

  1. Abel S; Russell D; Whitlock LA; Ridgway CE; Nedderman AN; Walker DK (2008). »Assessment of the absorption, metabolism and absolute bioavailability of maraviroc in healthy male subjects«. British Journal of Clinical Pharmacology. 65 (Suppl 1): 60–7. doi:10.1111/j.1365-2125.2008.03137.x. PMC 2311408. PMID 18333867.
  2. Abel S; Back DJ; Vourvahis M (2009). »Maraviroc: pharmacokinetics and drug interactions«. Antiviral Therapy. 14 (5): 607–18. PMID 19704163.
  3. Levy JA (2009). »HIV pathogenesis: 25 years of progress and persistent challenges«. AIDS. 23 (2): 147–160. doi:10.1097/QAD.0b013e3283217f9f. PMID 19098484.
  4. 4,0 4,1 http://www.ema.europa.eu/docs/sl_SI/document_library/EPAR_-_Summary_for_the_public/human/000811/WC500022191.pdf Arhivirano 2014-12-18 na Wayback Machine. Evropsko javno poročilo o oceni zdravila (EPAR)
  5. Biswas P; Tambussi G; Lazzarin A (2007). »Access denied? The status of co-receptor inhibition to counter HIV entry«. Expert Opinion on Pharmacotherapy. 8 (7): 923–33. doi:10.1517/14656566.8.7.923. PMID 17472538.
  6. Krauskopf, Lewis (6. avgust 2007). »Pfizer wins U.S. approval for new HIV drug«. Reuters. Pridobljeno 6. avgusta 2007.
  7. 7,0 7,1 Stephenson J (2007). »Researchers buoyed by novel HIV drugs: will expand drug arsenal against resistant virus«. JAMA. 297 (14): 1535–1536. doi:10.1001/jama.297.14.1535. PMID 17426263.
  8. Emmelkamp JM; Rockstroh JK (2007). »CCR5 antagonists: comparison of efficacy, side effects, pharmacokinetics and interactions--review of the literature«. European Journal of Medical Research. 12 (9): 409–17. PMID 17933722.
  9. »Maraviroc reduces viral load in naive patients at 48 weeks«. AIDS Patient Care and STDs. 21 (9): 703–4. 2007. PMID 17941136.