Pojdi na vsebino

Ibn Badža

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ibn Badža
Portret
Rojstvocca. 1080[1]
Sarakusta[d], Taifa Sarakuste[d], Zaragoza[d][2]
Smrt1139[1][3][4]
Fes[1][5]
DržavljanstvoTaifa Sarakuste[d]
Poklicfilozof, matematik, astronom, pisatelj, zdravnik, botanik, pesnik, fizik, glasbenik, politik
ObdobjeSrednjeveška filozofija
RegijaIslamska znanost in filozofija
Šola/tradicijanovoplatonizem, aristotelizem
Glavna zanimanja
medicina, falsifa, politična filozofija, psihologija, astronomija, matematika, poezija
Pomembne ideje
»Način življenja osamljenih«, individualizem

Ibn-abu-Bakr Mohamed ibn-Jahja ibn as-Sajigh at-Tudžibi al-Andalusi as-Sarakusti (arabsko أبو بكر محمد بن يحيى بن الصائغ), znan kot Ibn Badža (Badžah, Bajjah) (arabsko ابن باجة, latinizirano Avempace, tudi Avenpace), špansko-arabski polihistor:[6] filozof, znanstvenik, zdravnik, glasbenik, astronom, logik, fizik, psiholog in pesnik, * 1095, Saragosa, Španija, † 1138, Fes, Maroko.

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Živel je v Granadi in Saragosi. Napisal je več razprav o astronomiji, v katerih je kritiziral Ptolemejevo delo in na ta način pripravil pot Ibn Tufajlu in Al-Bitrudžiju. Njegove druge razprave govorijo o zdravnikih, ki jih je navajal Ibn Al-Bajtar, in o medicini. Močno so vplivale na Ibn Rušda.

Njegovo najpomembnejše delo, ki se je edino, poleg oprostilnega pisma nekemu prijatelju, ohranilo, je nedokončana filozofska razprava Način življenja osamljenih (Tadbir al-Mutavahid}, latinsko De regimine solitarii), ki je prišlo do nas le v hebrejskem prevodu. V knjigi je hotel prikazati kako lahko človek brez pomoči doseže združitev z aktivnim razumom in na drugi strani, da je cilj filozofije postopna popolnost ljudskega duha s pomočjo božanskega duha.

V astronomiji se odpove epiciklom, ne pa tudi sferični urejenosti sveta.

Leta 1138 je bil verjetno umorjen[7], star 43 let. Njegove misli je naprej razvil Ibn Tufajl. Muslimanski biografi so ibn Badži očitali brezboštvo[navedi vir].

Opombe in sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 Record #118859803 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. Nacionalna zbirka normativnih podatkov Češke republike
  3. NUKAT — 2002.
  4. Gran Enciclopedia Aragonesa — 1977.
  5. Stanford Encyclopedia of PhilosophyStanford University, Center for the Study of Language & Information, 1995. — ISSN 1095-5054
  6. Sardar, Ziauddin. »Science in Islamic philosophy« (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2009. Pridobljeno 5. oktobra 2008.
  7. Corbin, str. 126

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Corbin, Henry, Zgodovina islamske filozofije, Mohorjeva družba, Celje, 2001 (COBISS)