Pojdi na vsebino

Sasarščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sasarščina
sassaresu, turritanu
Izgovarjavasasːaˈrezu
Materni jezikItalija
PodročjeSardinija
Št. maternih
govorcev
(100.000 cited 1999)
indoevropski
Pisavalatinica (italijanska abeceda)
Uradni status
Priznani manjšinski
jezik
Jezikovne oznake
ISO 639-3sdc
Glottologsass1235
ELPSassarese Sardinian
Linguasphere51-AAA-pe
{{{mapalt}}}
Jeziki severne Sardinije

Sasarščina (sasarsko sassaresu ali turritanu) je italo-dalmatski jezik in vmesna oblika med korziškim in sardinskim jezikom. Zaradi zgodovinskih vezi med Korziko in Sardinijo se šteje tudi za korziško-sardinski jezik. Sasarščina je kljub močnim sardinskim vplivom, predvsem v besednjaku in fonetiki, obdržala toskanske korene, ki so tesno povezani z galurskimi. Galurščina se ne glede na to, da se govori na Sardiniji, šteje za korziško narečje, čeprav je to geografsko sporno. Hkrati se šteje tudi za prehodni jezik med italo-dalmatskimi jeziki[1][2][3] in sardinščino.[4] Je precej podobna italijanščini, zlasti starim toskanskim italijanskim narečjem.[1][1][1]

Sasarsko narečje govori približno 100.000 govorcev od skupaj 175.000 prebivalcev v severozahodnih delih Sardinije. Velike sasarsko govoreče skupnosti so v Sassariju, Stintinu, Sorsu in Porto Torresu. Sasarska narečja, ki se nagibajo h galurščini, znana tudi kot kastelaneška narečja, se govorijo v Castelsardu, Terguju in Sediniju.

Sasarščina se je v 13.-14. stoletju govorila kot meščanski jezik trgovcev. Kot taka je temeljila na mešanici več jezikov, predvsem korziškega, toskanskega in ligurskega. V fonetiki, sintaksi in slovnici se je čutil močan logudorški vpliv. Na narečje sta imela nekaj vpliva tudi katalonščina in španščina. V sasarščini je napisanih več sodobnih in starejših knjižnih del. V tem jeziku se izvaja tudi veliko kulturnih, družabnih in dramskih dogodkov.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Costa, Enrico (1992). Sassari Sassari: Edizioni Gallizzi. vol.I, str. 51.
  2. Coradduzza, Mario Pompeo (2004). Il sistema del dialetto. Sassari.
  3. Wagner, Max Leopold (1943). The problem of the geographical region to be attributed to Gallurese and Sassarese. Neolatin Culture 3: 243, 267.
  4. Maxia, Mauro (1999). Studi storici sui dialetti della Sardegna settentrionale. Sassari: Studium Adf. str. 21, 37.