Pojdi na vsebino

Tus, Iran

Tus
طوس ali توس
Firduzijeva grobnica v Tusu
Tus, Iran se nahaja v Iran
Tus, Iran
Lega Tusa na zemljevidu Irana
LokacijaProvinca Razavi Horasan
Iran Iran
Koordinati36°27′15.0″N 59°34′01.0″E / 36.454167°N 59.566944°E / 36.454167; 59.566944
Tipnaselje
Druge informacije
Stanjev ruševinah

Tus (perzijsko طوس‎ ali توس Ṫus ali Tus), ime se je pisalo tudi Tous, Toos ali Tūs, je starodavno mesto v iranski provinci Razavi Horasan blizu Mašhada. Stari Grki so ga imenovali Susia (starogrško Σούσια). Znano je bilo tudi kot Tusa.[1] Tus je bil sestavljen iz štirih mest: Tabran, Radakan, Noan in Teroid. Celotno območje se zdaj imenuje Tus po tamkajšnjem največjem mestu v 5. stoletju n. št.[2]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Ogromna kupola Harunija v Tusu, za katero nekateri trdijo, da je Al-Gazalijeva grobnica; trditev je sporna

Po legendi je mesto v Horasanu ob sedanjem Mašadu ustanovil Tus, sin mitološkega vladarja Novzarja. Tus je bil prestolnica Partije in rezidenca prvega kralja Vištaspe (Histaspa), ki se je prvi spreobrnil v zaratustrstvo.[3] Vištaspo je leta 330 pr. n. št. ujel Aleksander Veliki.

Tus je v 7. stoletju osvojil omajadski kalif Abd al-Malik ibn Marvan (vladal 685-705). Pod omajadsko oblastjo je ostal do leta 747, ko je Abu Muslim Horasani med abasidsko revolucijo porazil omajadskega guvernerja.[4]

Leta 809 je v Tusu zbolel in umrl abasidski kalif Harun al-Rašid. Kalif bil na poti v Horasan, kjer naj bi umiril tamkajšnje upornike.[5] Pokopan je nekje v okolici mesta.[6]

Leta 1220 je Tus izropal mongolski general Subedej in leto kasneje še Toluj, Ki je pobil večino prebivalcev[7] in uničil grobnico kalifa Haruna al-Rašida.[8] Deset let kasneje je bil Tus obnovljen.[8]

Slavni meščani

[uredi | uredi kodo]

Najslavnejša oseba, rojena v okolici Tusa, je pesnik Firduzi, avtor perzijskega epa Šahname. V mestu je njegov mavzolej, zgrajen leta 1934 ob tisočletnici njegovega rojstva.

Med drugimi pomembnimi meščani so bili teolog, pravnik, filozof in mistik Al-Gazali, zgodnji polimat Džabir ibn Hajjan, pesnik Asadi Tusi, mogočni seldžuški vezir Nizam Al Mulk, srednjeveški polihistor Nasir al-Din al-Tusi, ugledni mudžtahid Šejk Tusi (dvanajst tolmač šiitskega prava) in ugledni sufistični mistik in zgodovinar Abu Nasr as-Sarraj.[9]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Keall, E., M. Roaf, R. Talbert, T. Elliott, S. Gillies. "Places: 952108 (Tusa/Sousia)". Pleiades. Pridobljeno 5. januarja 2015.
  2. The Ancient City of Toos-Tus.
  3. Justi (1963). Iranisches Namenbuch, str. 157.
  4. V. MInorsky. Tus. The Encyclopaedia of Islam, ol. X, ur. P.J. Bearman, T. Bianquis, C.E. Bosworth, E. van Donzel and W.P. Heinrichs. Brill, 2000. str. 741.
  5. Hugh N. Kennedy. The Court of the Caliphs. ISBN 0 297 83000 7.
  6. Hudud al-Alam. Prevod V. Minorsky. SBN 7189 -2-1 7.
  7. Gisela Helmecke. Tus. Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia, Vol. I, ur. Josef W. Meri. Routledge, 2006. str. 838.
  8. 8,0 8,1 E. Bretschneider (ur.). Mediaeval Researches from Eastern Asiatic Sources, Vol. 2. Routledge, 2000. str. 65.
  9. Esposito, John, ur. (2003). Sarraj, Abu Nasr al-. The Oxford Dictionary of Islam. Oxford: Oxford University Press. ISBN 9780195125580. Pridobljeno 24. aprila l2018.
  • Frye, R. N. (1975). »The Sāmānids«. V Frye, R. N. (ur.). The Cambridge History of Iran, Volume 4: From the Arab Invasion to the Saljuqs. Cambridge: Cambridge University Press. str. 136–161. ISBN 978-0-521-20093-6.
  • Litvinsky, Ahmad Hasan Dani (1998). History of Civilizations of Central Asia: Age of Achievement, A.D. 750 to the end of the 15th-century. UNESCO. ISBN 9789231032110.
  • Khaleghi-Motlagh, Djalal (1993). »DAQĪQĪ, ABŪ MANṢŪR AḤMAD«. Encyclopaedia Iranica, Vol. VI, Fasc. 6. str. 661–662.